II. KAKO MERIMO INFLACIJO?

Državni ekonomisti na statističnih uradih za merjenje inflacije uporabljajo preproste aritmetične enačbe, s katerimi poskušajo zajeti eno samo stopnjo inflacije. Za ta namen so iznašli t.i. košarico dobrin, ki predstavlja skupek izbranih izdelkov na trgu, katerim spremljajo stopnjo cenovne rasti in s povprečenjem določajo povprečno stopnjo inflacije v gospodarstvu. Z razlogom se statistiko označuje kot eno izmed najhujših oblik zavajanja ljudstva, to pa je pogosto povzeto v frazi »obstajajo laži, preklete laži in statistika«.

Kdo določa vrsto dobrin, katere merimo znotraj naše košarice? Če vanjo vstavimo jogurt, ali moramo potem meriti ceno najcenejšemu jogurtu, ki ga je najlažje masovno proizvesti, ali najkakovostnejšemu, katerega prideluje lokalna kmetija? Ali v košarici vsako leto ohranjamo enake izdelke, ali jo moramo stalno posodabljati, glede na gospodarski napredek? Je to potem enaka metrika kot prejšnje leto, čeprav so v njej letos popolnoma druge dobrine? Moramo iz košarice izključiti izdelke, katerim cena raste izjemno hitro? Ali s tem ne zavajamo ljudi, saj so ti izdelki ponavadi najbolj zaželeni in ključnega pomena za naše preživetje? Takšnih in drugačnih vprašanj, ki se iskrenim ekonomistom porajajo ob proučevanju metrike ICŽP (indeks cen življenjskih potrebščin ali po domače košarica dobrin), je nešteto. Dejstvo je, da je ta umetna metrika popolnoma zavajujoča in niti slučajno ne odraža dejanskega stanja na trgu.

Inflacija je vektor

Vsak posameznik ima svojo stopnjo inflacije, ki je odvisna od njegovih potreb. Tisti, ki si želimo privoščiti kakovostno nepremičnino na priljubljeni lokaciji in voziti luksuzen avto, imamo mnogo višjo stopnjo inflacije od tistih, ki se sprijaznijo z bivanjem v kleti svojih staršev in vožnji njihovega avtomobila, kadar je na voljo. Inflacijo je potrebno meriti z mnogo kompleksnejšo matematiko kot linearnimi enačbami, saj gre za vektor vseh potreb posameznikov znotraj gospodarstva, njihove potrebe pa se na dnevni bazi spreminjajo. Takšna matematika ne obstaja, saj je stopnja inflacije odvisna od človeškega vedenja, za katerim stoji svobodna volja. Svobodne volje ne moremo izraziti s pomočjo matematičnih enačb, saj potem ne gre več za svobodno voljo, temveč deterministično vedenje.

Kako meriti stopnjo inflacije, da bo ta pravilno odražala posledice povečevanja denarne ponudbe? Najlažji način za ocenjevanje posledic novo ustvarjenega denarja je sledenje stopnji rasti denarne ponudbe, ki je izražena v metrikah M0, M1 in M2. M2 je najustreznejša, saj zajema najširši obseg denarne ponudbe in vključuje primarni denar, gotovino, vloge na vpogled in vezane vloge. Povprečna letna rast denarne ponudbe je število, s katerim se mora naša kupna moč boriti, da ohranjamo vrednost premoženja. V zahodnem svetu je to število nekje približno 8%/leto za zadnjih 50 let. Mimogrede – povprečna rast vrednosti zlata v enakem obdobju je zgolj 5%/leto.

To pomeni, da moramo za ohranjanje kupne moči vsako leto delati 8% več, ali pa najti način, da bo vrednost našega premoženja naraščala za vsaj 8%. Če nam tega ne omogoča niti zlato, kaj bi nam potem to sploh lahko omogočalo? Najpogostejši odgovor trga so nepremičnine, posest, delniški skladi ali umetnine. Problem tovrstnih naložb je riziko, ki ga nosijo v primerjavi s hranjenjem denarja na bančnem računu ali gotovine pod žimnico. V resnici ni nobena od teh naložb varna, saj so nepremičnine obdavčene in zahtevajo vzdrževanje; delniški skladi le delno sledijo stopnji inflacije in so močno prizadeti v času kriz; umetnine pa so izjemno drage.

Klemen Končan Verstovšek