I. KAJ JE INFLACIJA?

Inflacija ali večanje denarne ponudbe je prikrita kraja premoženja s strani oblasti, ki nima nikakršne produktivne vloge v gospodarstvu. Denar kot tak ni bogastvo, ampak le odraža količino kapitala, ki je na voljo. Večanje njegove ponudbe zgolj prerazporeja pravice do svetovne zaloge kapitala iz rok revnih v žepe bogatih. Inflacije ne moremo meriti s preprostimi statističnimi metrikami, saj je za vsakega posameznika drugačna. Najlažje ji je slediti z opazovanjem denarne ponudbe M2. Deflacija je posledica učinkovitega denarnega sredstva, ki ohranja kupno moč varčevalcev in omogoča kopičenje kapitala. To je temelj kapitalizma in razcveta človeške civilizacije. Bitcoin je prvi denarni sistem, ki učinkovito varuje kupno moč svojih uporabnikov, to pa se odraža v blaginji zgodnjih posvojiteljev te revolucionarne tehnologije.

Kaj je inflacija?

Kaj dobimo, ko v receptu za gospodarsko katastrofo zmešamo sledeče sestavine: centralno načrtovane obrestne mere, regulacijo trgov, odkupovanje državnega dolga preko umetno ustvarjenega denarja in določevanje minimalne stopnje bančnih rezerv? Kaos. Ta kaos ima več posledic.

Centralno določanje obrestnih mer umetno vpliva na obseg denarne ponudbe. Ko centralna banka zniža obrestne mere, postanejo posojila dostopnejša, saj je skupna količina stroškov poplačila kredita nižja kot pri višjih obrestnih merah. To spodbudi ljudi k zadolževanju, banke pa k širjenju obsega posojil. Ko temu primešamo še centralno določevanje minimalne stopnje bančnih rezerv, recimo v razmerju 1:10 (za vsak dolar rezerv lahko banke ustvarijo 10 dolarjev vrednosti posojil), dobimo umetno povečano ponudbo denarja.

Tudi države se rade zadolžujejo. Recimo, da želijo ZDA izdati obveznice v višini milijarde dolarjev. Te obveznice lahko odkupi ameriška centralna banka, ki umetno ustvari milijardo dolarjev, kupi obveznice in čaka, da jih država poplača z obrestmi. Na ta dva načina se umetno povečuje ponudba denarja v gospodarstvu. Vendar to še ni konec naše priprave gospodarske katastrofe, dodati moramo še tržno regulacijo.

Problemi, ki jih povzroča inflacija

Vsakršno vmešavanje v gospodarsko dejavnost ima svoje posledice: določanje minimalne plače ustvarja brezposelnost in umetno dviguje ceno delovne sile na trgu; socialna pomoč spodbuja ljudi k lagodju in izkoriščanju državnega aparata namesto proizvodnji; carinske dajatve zagotavljajo privilegiran položaj lokalnim podjetjem kljub njihovi nižji učinkovitosti; visoki davki podjetjem uničujejo zmožnost širitve obsega poslovanja, hkrati pa uničujejo njihove marže. Ko vse te sestavine zmešamo, dobimo ekonomsko katastrofo. Večja ponudba denarja pomeni, da bomo za enako število dobrin morali odšteti več enot denarja, saj je denar zdaj vreden manj. To se na trgu odraža v rasti cen. Hkrati regulacija niža produktivnost podjetij, s čimer se manjša ponudba izdelkov ali pa pada njihova kakovost. To se prav tako odraža v rasti cen. Vsi ti dejavniki skupaj ustvarijo pojav, ki ga imenujemo inflacija.

Najzanimivejši del inflacije je sprenevedanje državnih ekonomistov, statistikov in profesorjev ekonomije, ki nikakor ne morejo odkriti razloga za čudežno rast cen in jo opisujejo kot prirojeno lastnost vsakega gospodarstva. Seveda je inflacijo težko pojasniti, če smo pripravljeni iskati vzrok povsod razen pred našim lastnim pragom. Oblast je namreč glavni (in skoraj edini) povzročitelj inflacije na trgu.

Inflacijo je moč razdeliti na dve glavni obliki. Imenujemo ju inflacija denarja in inflacija cen. Prvo povzroča zgolj umetno večanje denarne ponudbe skozi monetarno politiko oblasti. Drugo vrsto inflacije pa povzroča vsakršen šok v gospodarstvu, bodisi regulatorni (minimalne plače, omejevanje proizvodnje in cen, itd.), monetarni (večanje denarne ponudbe), ponudbeni (naravne katastrofe, propad večjih podjetij) ali pa povpraševalni (npr. rast cene zlata v času gospodarskih kriz). Potrebno je omeniti, da inflacija denarja prizadene vsa področja gospodarstva v veliki meri, medtem ko inflacija cen lahko prizadane samo določene produkte ali dele gospodarstva in ne nujno vsa področja. Največji problem je torej inflacija denarja, splošna inflacija cen pa je večinoma le njena posledica.

Je inflacija vzrok ali posledica?

Inflacijo je mogoče razložiti na nešteto načinov, bistvo pa lahko zajamemo s preprosto vzročno zvezo: oblast poveča ponudbo denarja, kar privede do rasti tržnih cen dobrin, ki se morajo prilagoditi novi količini denarja v gospodarstvu. Povprečna plača vedno zaostaja za splošno stopnjo inflacije. Temu je tako, ker se najprej dvigne cena proizvodnih dobrin, s katerimi podjetja proizvajajo končne izdelke, šele nato pa morajo prodajalci dvigniti ceno tudi ostalim produktom. Povprečna plača ljudi nižjega sloja se prilagodi šele takrat, ko delavci občutijo rast cen na trgu in zahtevajo višje plače. Kadar povprečna plača zaostaja za stopnjo inflacije najbolj zaželenih dobrin, to pomeni, da se povprečnemu človeku niža življenjski standard, saj si lahko privošči manjšo količino želenih dobrin, sredstev ali storitev. Problem inflacije je ta, da je edino, kar dosežemo z večanjem ponudbe denarja prerazporeditev kupne moči od prihrankov malega človeka v roke najbogatejših, ki premoženje hranijo v najbolj zaželenih sredstvih, kot so nepremičnine, obveznice, umetnine, zlato, delnice velikih podjetij in borzni skladi.

Da povzamemo: večja količina denarja ne pomeni večje količine kapitala. Z večjo količino denarja ne moremo nahraniti večjega števila ust ali proizvesti večje količine dobrin. Denar sam po sebi ne služi ničemur. Je zgolj medij, ki nam omogoča pridobitev želenih dobrin. Denar ima vlogo samo v primeru, da obstajajo ljudje, ki proizvajajo izdelke. Ob njihovi odsotnosti denar izgubi svoj pomen, civilizacija pa tone v krvoločni primitivizem. Številni sodobni ekonomisti keynesijanske struje zatrjujejo, da mora ponudba denarja postopoma rasti, saj to ljudi spodbuja k potrošnji. Napaka. Ljudje imamo neomejeno število potreb, katere želimo zadovoljiti v najkrajšem možnem času. Ne potrebujemo nikogar, da nas spodbuja k zadovoljevanju naših potreb, saj si vsi želimo biti siti, varni, srečni in zdravi. Naš čas na Zemlji je omejen, zaradi česar nam je vsem v interesu zadovoljiti čim večje število naših želja, ne da bi nam za to moral nekdo stalno krasti kupno moč prihrankov, saj drugače ne bi imeli želje po zapravljanju denarja.

Večanje denarne ponudbe prerazporeja kupno moč posameznikov in povzroča gospodarski kaos, saj je ekonomska računica ob stalno rastočih cenah dobrin izjemno zahtevna in nepredvidljiva. V času zlatega standarda, katerega ponudba se je večala po predvidljivi stopnji dveh odstotkov letno, je bila ekonomska računica mnogo lažja, saj je ob konstantni gospodarski rasti cenovni indeks ostal praktično nespremenjen skozi celotno devetnajsto stoletje. Danes je to povsem drugače, saj cene produktov kljub povečani proizvodnji in naraščajoči gospodarski produktivnosti nenehno rastejo, namesto da bi padale. To nas pripelje do merjenja stopnje inflacije in pogostih napak, ki jih pri tem počnemo.

Klemen Končan Verstovšek