ATLAS SHRUGGED - Govor o denarju

O knjigi Atlas Shrugged

Roman Atlas Shrugged je magnum opus utemejiteljice objektivizma, rusko-ameriške novelistke Alice O’Connor, bolj znane pod psevdonimom Ayn Rand. V romanu pisateljica slikovito opiše problematiko kolektivizma, tj. povzdigovanja kolektivnega duha nad posameznikovo svobodo in suverenost. Kljub temu, da je bila napisana v sredini 20. stoletja, je zgodba danes aktualnejša kot kadarkoli prej. Problemi, ki jih opisuje, danes postajajo vse bolj realni, soočanje z njimi pa klic dolžnosti vsakega svobodoljuba.

Glavne literarne osebe v zgodbi poosebljajo duh ameriškega industrializma in kapitalističnega gospodarstva, katerega vir je denar. Francisco d’Anconia je najbogatejši človek svojega časa in hkrati izjemen intelektualec, katerega ideje odmevajo skozi vse družbene sloje. Ker je na vzponu plenilska ideologija, ki se skriva pod krinko družbene pravice, se Francisco odloči z njo spopasti na premeten način. Zaveda se pomembnosti zanesljivega denarja za razcvet in učinkovito delovanje družbe ter posledic, ki jih prinaša rušenje tega temelja gospodarstva. Svoja opažanja izrazi na poroki Jamesa Taggarta, s katerim se poznata od otroštva. James je postal žrtev progresivizma in zagovornik socialističnih idealov, s katerimi se spopada njihova družba. Ko nek udeleženec poroke prezirajoče izrazi svoji sogovorki, da naj se ne obremenjuje s Franciscovim mišljenjem, saj je denar vir vsega zla, on pa njegova žrtev, Francisco to opazko prestreže in na njo odgovori s srboritim monologom.

Franciscov monolog je eden izmed najslikovitejših opisov denarja in njegovega pomena za človeško civilizacijo, ki hkrati pomete z vsemi kritikami ljudi, ki so denar prejeli nečastno in sovražijo njegov obstoj. Spodaj si lahko preberete prevedeni monolog Francisca d’Anconije, znan kot Francisco d’Anconijev govor o denarju, katerega je prevedel Klemen K. Verstovšek. Monolog je izsek iz knjige Atlas Shrugged in vsakršen citat mora biti ustrezno naveden z navajanjem izvirnega dela.

Razpravo o delih Ayn Rand lahko zasledite na strani Atlas Society. Častni gost njihove tradicionalne gala prireditve v letu 2022 je bil tudi sam Michael Saylor, njegov govor pa je po pomembnosti primerljiv s Franciscovim.

Saylorjev nagovor si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku

Francisco d’Anconijev govor o denarju

Rearden je izven skupine slišal Bertrama Scudderja reči dekletu, ki je izreklo neko opazko, “Ne pusti se vznemiriti. Saj veš, da je denar vir vsega zla – in on je tipični produkt denarja.”

Rearden ni verjel, da bi Francisco to lahko slišal, nato pa je opazil, kako se Francisco obrača k njima z izredno vljudnim nasmeškom.

“Torej menite, da je denar vir vsega zla?” Je rekel Francisco d’Anconia. ”Ste se kdaj vprašali, kaj je vir denarja? Denar je sredstvo izmenjave, katero ne more obstajati brez proizvedenih dobrin in ljudi, ki bi jih proizvedli.

Denar je fizična oblika principa, da ljudje, ki želijo sodelovati med seboj, morajo sodelovati s trgovanjem in nuditi vrednost v zameno za vrednost. Denar ni orodje izkoriščevalcev, ki vaš proizvod zasegajo s pomočjo solz, ali plenilcev, ki vam ga vzamejo na silo. Denar je mogoč zgolj s pomočjo ljudi, ki proizvajajo. Ali to štejete za zlo?

Kadar prejmete denar za plačilo vašega truda, to storite samo v prepričanju, da ga boste lahko izmenjali za proizvod truda drugih. Denarju ne dajejo vrednosti izkoriščevalci in plenilci. Ne ocean, poln solz, niti vse puške na svetu ne morejo spremeniti tistih kosov papirja v vaši denarnici v kruh, ki ga jutri potrebujete za preživetje. Tisti kosi papirja, ki bi morali biti zlato, so simbol časti – vaša terjatev do energije ljudi, ki proizvajajo. Vaša denarnica je odraz upanja, da nekje na svetu okoli vas obstajajo ljudje, ki ne bodo zatajili nad tistim moralnim principom, ki je vir denarja. Ali to štejete za zlo?

Ste se kdaj ozrli na vir proizvodnje? Oglejte si električni generator in si drznite reči, da ga je ustvaril mišični napor nemislečih surovežev. Poskusite vzgojiti seme žita brez znanja, ki so vam ga zapustili ljudje, kateri so to morali odkriti prvi. Poskusite pridobiti hrano samo s pomočjo fizičnih gibov – hitro boste ugotovili, da je človeški um vir vseh proizvedenih dobrin in vsega bogastva, ki je kadarkoli obstajalo na Zemlji.

Ampak vi menite, da je denar ustvarjen s strani močnih na račun šibkih? Katero moč imate v mislih? To ni moč pušk ali mišic. Bogastvo je proizvod človeške miselne kapacitete. Je potem denar ustvarjen s strani tistega, ki izumi motor na račun tistega, ki ga ni izumil? Je denar ustvarjen s strani inteligentnih na račun bedakov? S strani sposobnih na račun nesposobnih? S strani ambicioznih na račun lenuhov? Denar je ustvarjen – preden je lahko zaplenjen ali izkoriščen – ustvarjen skozi napor vsakega iskrenega človeka, vsakega po njegovih najboljših močeh. Iskreni mož je tisti, ki se zaveda, da ne more zapraviti več kot je proizvedel.

Trgovati s pomočjo denarja je kodeks dobronamernih ljudi. Denar sloni na aksiomu, da si vsak človek lasti svoj um in trud. Denar ne omogoča nikakršne moči, da pripiše vrednost vašemu trudu, razen prostovoljne odločitve človeka, ki je v zameno pripravljen ponuditi lasten trud. Denar vam omogoča, da v zameno za vaše dobrine in delo pridobite tisto, kar je vredno ljudem, ki to od vas kupijo, in nič več. Denar vam ne omogoča nikakršnih kupčij razen tistih, ki so v skupno dobro neprisilne presoje trgovcev. Denar od vas zahteva prepoznanje dejstva, da morajo ljudje delati za lastno dobro in ne v njihovo škodo, za njihov dobiček in ne za njihovo izgubo – prepoznanje, da niso tovorne živali, rojene za prenašanje teže vaše bede – da jim morate ponuditi vrednote in ne rane – da skupna vez ljudi ni izmenjava trpljenja, temveč izmenjava dobrin. Denar od vas zahteva, da ne prodate vaše nagnjenosti k človeški nespametnosti, temveč talent njihovemu razumu; od vas zahteva, da ne kupite najbolj cenenega kar ponujajo, temveč najboljše, kar vam denar lahko ponudi. Ko se ljudje preživljajo s trgovanjem – z razumom in ne silo, kot njihovim končnim razsodnikom – je tisti, ki zmaga, najboljši prozivod, najboljša izvedba, človek z najboljšo presojo in največjimi sposobnostmi – in nivo človeške produktivnosti je nivo njegove nagrade. To je kodeks obstoja, katerega orodje in simbol je denar. Ali to štejete za zlo?

Ampak denar je zgolj orodje. Popeljal vas bo kamorkoli želite, ampak vas ne bo zamenjal kot voznika. Dal vam bo sredstva za zadovoljitev vaših želja, ampak vam ne bo ponudil želja. Denar je nadloga ljudem, ki poskušajo obrniti zakon vzročnosti – ljudem, ki želijo zamenjati um z zaseganjem njegovih proizvodov.

Denar ne bo kupil sreče človeku, ki nima predstave o tem, kaj si želi: denar mu ne bo dal kodeksa vrednot, če se je izognil znanju o tem, kako vrednotiti, in ne bo mu ponudil smisla, če se je izognil odločitvi o tem, kaj iskati. Denar ne bo kupil pameti bedaku, niti občudovanja strahopetnežu, ali spoštovanja nesposobnežu. Človek, ki poskuša kupiti možgane močnejših, da bi mu služili, in s svojim denarjem zamenjati lastno presojo, na koncu postane žrtev šibkejših. Pametni ga zapustijo, goljufi in prevaranti pa ga obkolijo, privlačeni z zakonom, katerega ni odkril: da noben človek ne more biti manjši od svojega denarja. Je to razlog, da ga imate za zlo?

Samo človek, ki ga ne potrebuje, je pripravljen podedovati bogastvo – človek, ki bi ustvaril lastno premoženje, ne glede na to, kje je začel. Če je dedič enakovreden svojemu denarju, mu služi; če ni, ga uniči. Ampak vi to prezrete in kričite, da ga je denar pokvaril. Ga je res? Ali je on pokvaril svoj denar? Ne zavidajte ničvrednemu dediču; njegovo bogastvo ni vaše in vi z njem ne bi ravnali nič bolje. Ne mislite, da bi moralo biti porazdeljeno med vas; obremeniti svet s petdesetimi zajedalci namesto enim ne bo povrnilo izgubljene vrline, ki je bilo to premoženje. Denar je živa moč, ki odmre brez svojih korenin. Denar ne bo služil umu, ki mu ne ustreza. Je to razlog, da ga imate za zlo?

Denar je vaše sredstvo za preživetje. Sodba, ki jo razsojate izvoru vašega zaslužka je sodba, ki jo razsojate vašemu življenju. Če je izvor pokvarjen, ste prekleli vaš lasten obstoj. Ste pridobili denar z goljufanjem? Z zadovoljevanjem človeških pregreh ali človekove nespametnosti? S strežbo bedakom, v upanju da boste pridobili več, kot si vaše sposobnosti zaslužijo? Z nižanjem vaših standardov? S početjem tistega, kar prezirate, za kupce, katere zaničujete? Če tako, potem vam vaš denar ne bo dal niti trenutka ali centa vrednosti užitka. Potem bodo vse stvari, katere kupite, postale ne vaš izkaz spoštovanja, temveč očitek; ne dosežek, temveč opomnik sramote. Potem boste kričali, da je denar zlo. Zlo, ker ne bo nadomeščal vašega samospoštovanja? Zlo, ker vam ne bo dopuščal uživanja lastne izprijenosti? Je to vir vašega sovraštva do denarja?

Denar bo vedno ostal posledica in zavračal vašo zamenjavo kot vzrok. Denar je produkt vrline, ampak vam ne bo dal vrline niti vas oprostil vaših grehov. Denar vam ne bo dal nezasluženega, ne v snovi in ne v duhu. Je to vir vašega sovraštva do denarja?

Ali ste v resnici rekli, da je ljubezen do denarja vir vsega zla? Ljubiti nekaj je poznati in ljubiti naravo te stvari. Ljubiti denar je poznati in ljubiti dejstvo, da je denar kreacija vaše najboljše moči, in ključ do trgovanja vašega truda za trud najboljših moči v ljudeh. Najglasnejši v razglašanju njegovega sovraštva nad denarjem je človek, ki bi svojo dušo prodal za pet centov – in on ima dober razlog za sovraštvo. Ljubitelji denarja so pripravljeni zanj delati. Oni vedo, da so ga sposobni zaslužiti.

Naj vam podam namig o človeškem karakterju: človek, ki preklinja denar, ga je prejel nečastno; človek, ki ga spoštuje, ga je zaslužil.

Bežite za svoje življenje od kateregakoli človeka, ki vam pravi, da je denar zlo. Ta stavek je gobavčev zvon bližajočega se plenilca. Tako dolgo kot ljudje živijo skupaj na Zemlji in potrebujejo sredstva za trgovanje drug z drugim – je njihova edina alternativa, če opustijo denar, ustje puške.

Ampak denar od vas zahteva najvišje vrline, če ga želite ustvariti ali obdržati. Ljudje, ki nimajo poguma, ponosa ali samozavesti, ljudje, katerim moralni občutek ne pripisuje pravice do njihovega denarja in ga niso pripravljeni braniti kot branijo lastno življenje, ljudje, ki se opravičujejo za njihovo bogastvo – ne bodo dolgo ostali bogati. Oni so naravna vaba za roje plenilcev, ki se stoletja zadržujejo pod skalami in se priprazijo izpod njih ob prvi vonjavi človeka, ki moleduje za odpuščanje svoje krivde zaradi lastenja bogastva. Urno ga bodo odrešili te krivde – in njegovega življenja, kot si to tudi zasluži.

Potem boste opazili vzpon ljudi dvojnih standardov – ljudi, ki živijo s pomočjo sile, vendar se zanašajo na tiste, ki živijo s trgovanjem za ustvarjanje vrednosti njihovega zaplenjenega denarja – ljudi, ki so stoparji vrline. V moralni družbi so to kriminalci in zakonski predpisi so napisani, da vas zaščitijo pred njimi. Ampak ko družba uveljavi kriminalce s pravico in plenilce z zakonom – ljudi, ki uporabljajo prisilo za zaseganje bogastva razoroženih žrtev – potem denar postane maščevalec svojega stvarnika. Tovrstni plenilci verjamejo, da je varno ropati nemočne ljudi, ko so enkrat sprejeli zakone za njihovo razorožitev. Ampak njihov plen postane magnet za ostale plenilce, ki ga zasežejo od njih kot so ga zasegli oni. Potem se dirka nadaljuje, ne od najsposobnejših v proizvodnji, ampak tistih, ki so najbolj neusmiljeno kruti. Ko sila postane standard, morilec prevlada nad žeparjem. In potem tista družba izgine med razvalinami in pokolom.

Želite vedeti, kdaj bo prišel ta dan? Glejte denar. Denar je barometer družbene vrline. Ko opazite, da je trgovine konec, ne soglasno, temveč s prisilo – ko opazite, da morate za proizvodnjo pridobiti dovoljenje od ljudi, ki ne proizvajajo ničesar – ko opazite, da denar teče k tistim ki trgujejo, ne z dobrinami, ampak uslugami – ko opazite, da ljudje bogatijo s podkupovanjem in vplivom namesto z delom in vas zakoni ne ščitijo pred njimi, temveč ščitijo njih pred vami – ko opazite, da se korupcija nagrajuje in iskrenost postaja lastno žrtvovanje – potem lahko veste, da je vaša družba pogubljena. Denar je tako častno sredstvo, da ne tekmuje s puškami in ne sodeluje s krutostjo. Državi ne bo dopustil preživetja kot pol-lastnina in pol-vojni plen.

Kadarkoli se med ljudmi pojavijo uničevalci, ti pričnejo z uničevanjem denarja, saj je denar človekova zaščita in temelj moralnega obstoja. Uničevalci zasežejo zlato in njegovim lastnikom zapustijo ponarejen kup papirja. To ubije vse objektivne standarde in pripelje ljudi pod poljubno moč poljubnega določevalca vrednot. Zlato je bilo objektivna vrednota, enakovredna proizvedenemu bogastvu. Papir je hipoteka nad bogastvom, ki ne obstaja, podprt s puško, ki je naperjena v tiste, od katerih se pričakuje, da ga bodo proizvedli. Papir je ček, napisan s strani plenilcev na tuj račun: na račun vrline njegovih žrtev. Čakajte na dan, ko bo zavrnjen, z označbo ‘Račun je presegel limit’.

Ko ste sprejeli zlo kot sredstvo za preživetje, ne pričakujte od ljudi, da bodo ostali dobri. Ne pričakujte, da bodo ostali moralni in izgubili svoja življenja z namenom, da postanejo krma nemoralnih. Ne pričakujte, da bodo proizvajali, ko je proizvodnja kaznovana in plenjenje nagrajeno. Ne sprašujte, ‘Kdo uničuje svet?’ Vi ga uničujete.

Nahajate se v središču največjih dosežkov najbolj produktivne civilizacije in se sprašujete zakaj se ruši okoli vas, medtem ko preklinjate njegovo življenjsko kri – denar. Na denar gledate, kot so nanj gledali suroveži pred vami in se sprašujete, zakaj se džungla širi nazaj k obrobju vaših mest. Skozi človeško zgodovino je bil denar vedno zasežen s strani raznoraznih plenilcev, katerih imena so se spremenila ampak metoda je ostala enaka: zaseči bogastvo na silo in ohraniti proizvajalce vezane, ponižane, očrnjene, prikrajšane časti. Tista fraza o zlu denarja, katero tako radi izustite s brezglavim licemerstvom, izvira iz časa, ko je bilo bogastvo proizvedeno z delom sužnjev – sužnjev, ki so ponavljali gibe, katere je nekoč odkril nek um in jih stoletja ni izboljšal. Tako dolgo, kot je bila proizvodnja dosežena s prisilo in bogastvo z zavojevanjem, je bilo malo prostora za zavojevanje. Kljub temu so skozi vsa stoletja stagnacije in lakote ljudje poveličevali plenilce kot aristokrate meča, aristokrate rojstva, aristokrate biroja, in prezirali proizvajalce kot sužnje, kot trgovce, kot poslovodje – kot industrialce.

V čast človeštva je obstajala, prvič in edinkrat v zgodovini, država denarja – in nimam višjega, spoštljivejšega tributa za Ameriko kot za ta dosežek: država razuma, pravice, svobode, proizvodnje, dosežkov. Prvikrat je bil človeški um in denar osvobojen in ni bilo zaseženega premoženja, temveč zgolj zasluženo premoženje, in namesto mečevalcev in sužnjev se je pojavil ustvarjalec bogastva, najboljši delavec, najvišji tip človeka – samo zaslužen človek – ameriški industrialec.

Če me vprašate naj vam naštejem najponosnejšo lastnost Američanov, bi izbral – ker zajema vse druge – dejstvo, da so bili oni tisti, ki so skovali frazo ‘narediti denar’. Noben drugi jezik ali država ni kadarkoli uporabila te besede; ljudje so od zmeraj gledali na bogastvo kot nepremično količino – ki ga lahko zasežejo, za njega prosjačijo, ga podedujejo, delijo, plenijo ali pridobijo kot uslugo. Američani so bili prvi, ki so razumeli, da je bogastvo potrebno ustvariti. Besedi ‘narediti denar’ zajemata vir človeške moralnosti.

A vendar so bili zaradi teh besed Američani zaničevani s strani gnilih kultur s plenilčevih kontinentov. Sedaj vas je plenilčev kredo pripeljal do tega, da vaš najponosnejši dosežek tretirate kot sramotilno znamenje, vaš uspeh kot krivdo, vaše najboljše ljudi, industrialce, kot barabe, in vaše veličastne tovarne kot produkt in lastnino mišičnega napora, napora bičanih sužnjev, kot egipčanske piramide. Gniloba, ki zatrjuje, da ne vidi razlike med močjo dolarja in močjo biča, se mora naučiti razlikovanja na lastni koži – kot tudi verjamem, da se bo.

Dokler ne odkrijete, da je denar vir vsega dobrega, prosite za lastno uničenje. Ko denar preneha biti orodje, s katerim ljudje medsebojno poslujejo, potem ljudje postanejo orodje ljudi. Kri, bičanje in puške – ali dolarji. Sami se odločite – druge možnosti ni – in vaš čas se izteka.”

Francisco d’Anconia, Atlas Shrugged