Kaj je časovna preferenca in zakaj je pomembna?

Časovna preferenca je izredno pomemben termin, ki ga velika večina sodobnih profesorjev ekonomije ne poučuje na svojih predavanjih. Gre za nivo diskontiranja prihodnje porabe v primerjavi s sedanjo. Ker ljudje vedno preferiramo sedanjo porabo bolj kot porabo v prihodnosti, je naša časovna preferenca vedno pozitivna. To pomeni, da kadar imamo na razpolago eno enoto hrane danes ali pa isto enoto nekoč v prihodnosti, bomo vedno izbrali prvo možnost, saj je sedanjost že tu, prihodnost pa je nepredvidljiva. Potrebe želimo zadovoljiti čim prej, saj nihče ne ve, koliko časa ima na razpolago v svojem življenju.

ČLOVEŠKO VEDENJE

Ljudje ravnamo, da bi zadovoljili svoje potrebe, saj je količina dobrin in našega časa na svetu omejena, količina naših potreb pa ne. Človeške potrebe so neskončne, zato moramo ekonomizirati naš čas, da najprej zagotovimo najpomembnejše, šele nato pa se posvetimo drugim. Vsak posameznik ima drugačno lestvico potreb, zato bo imel tudi drugačen vrstni red njihovega zadovoljevanja. Najvišjo vrednost za posameznika nosijo dobrine, ki mu omogočajo zadovoljitev najpomembnejših potreb. Iz tega lahko hitro ugotovimo, da vrednost ni nekaj objektivnega in enotnega vsem posameznikom, temveč subjektivna za vsakega posameznika. To je izhodišče prakseologije (praxeology) – vede, ki preučuje človeško vedenje.

Prakseologija predstavlja temelj avstrijske ekonomske teorije, ki temelji na subjektivni vrednosti dobrin, katere služijo zadovoljevanju človeških potreb. Ta metoda je najučinkovitejši način preučevanja ekonomije ter omogoča razlago mnogih do sedaj nepojasnjenih pojavov na trgu, kot so teorija cen, inflacija, paradoks diamantov in vode, obrestna mera, ipd. Ker je naš čas na svetu omejen, ljudje ravnamo tako, da poskušamo učinkovito zadovoljiti čim večje število naših potreb. Iz tega se razvije človeška civilizacija in gospodarstvo, ki je mehanizem, s katerim rešujemo problem pomanjkanja dobrin.

Torej, kot smo že ugotovili, je časovna preferenca vedno pozitivna, saj gre za razmerje med pomembnostjo, ki jo pripisujemo sedanjosti v primerjavi s prihodnostjo. Kljub temu pa moramo posebno pozornost posvetiti razliki med visoko in nizko časovno preferenco.

VISOKA ČASOVNA PREFERENCA

Visoka časovna preferenca pomeni, da nam je sedanjost veliko pomembnejša od prihodnosti, zaradi česar bomo imeli kratkoročni pogled na svet in želeli konzumirati čim večjo količino dobrin v čim krajšem času. Živali, zaradi svojih nagonov, imajo izjemno visoko časovno preferenco, saj zaradi pomanjkanja zavesti nimajo predstave o prihodnosti. Zaradi tega večinoma raje zaužijejo celoten ulov v sedanjosti, ne da bi prihranile kaj za prihodnost. Prav tako živali namesto sodelovanja zelo pogosto izberejo konflikt z drugimi pripadniki njihove vrste, saj s tem profitirajo v tistem trenutku, bodisi z večjo količino hrane ali pa večjo izbiro spolnih partnerjev.

Ljudje, ki imajo visoko časovno preferenco živijo na podoben način. Raje ukradejo kot da bi kupili, zaužijejo danes kot da bi pustili nekaj za jutri, sprožijo konflikt namesto da bi gradili dolgoročne odnose in konzumirajo namesto da bi varčevali. Problem tovrstnega vedenja je v tem, da onemogoča sodelovanje in vzpodbuja konflikt, s čimer ljudje ne delijo svojega dela z drugimi in se ne posvečajo dejavnostim, v katerih so najboljši (specializacija), temveč morajo večino dobrin proizvesti sami ter paziti, da jih kdo ne ukrade. S tem se proizvede veliko manjša količina dobrin in poveča prevalenca nasilja ter spopadov, civilizacija pa nima priložnosti za razcvet.

NIZKA ČASOVNA PREFERENCA

To nas pripelje do drugega pogleda na svet, tj. nizke časovne preference. Nizka časovna preferenca pomeni, da nam je sedanjost zgolj malce pomembnejša od prihodnosti ter imamo bolj dolgoročen pogled na svet. Ljudje z nizko časovno preferenco raje kupijo dobrine kot da bi jih ukradli ter s tem podpirajo gospodarstvo in ponudnike. Raje zaužijejo zgolj toliko hrane, kot je potrebujejo, ostalo pa privarčujejo za deževne dni. Raje vlagajo v dolgoročne odnose in varčujejo svoje premoženje kot da bi začenjali konflikt z drugimi. Raje se posvečajo dejavnostim, v katerih so najboljši, in delijo delo z drugimi namesto da od njih kradejo. Tako vsak proizvaja to, v katerem je najučinkovitejši, ostalo pa kupi na trgu od drugih. S tem se proizvede večja količina raznolikih dobrin ter vzpodbuja medsebojno sodelovanje, s čimer lahko človeška civilizacija doživi razcvet.

Tako lahko vidimo, da kljub pozitivni časovni preferenci civilizacija, ki posveča pozornost prihodnosti, funkcionira bolj optimalno kot tista, ki se osredotoča zgolj na sedanjost. Nizka časovna preferenca je tako pogoj za nastanek civilizacije in glaven dejavnik, ki nas razlikuje od primitivnih ljudi iz pradavnine. Družba s prevladujočo visoko časovno preferenco pa je usmerjena nazaj v primitivno stanje, saj impulzivno konzumira kapital in vzpodbuja nasilje. Zgodba človeške civilizacije je tako zgodba postopnega nižanja časovne preference in nalaganja kapitala, delitve dela s specializacijo ter razvoja novih tehnologij.

DENAR IN ČASOVNA PREFERENCA

Kakšno vlogo torej igra denar pri določanju časovne preference civilizacije? Osrednjo. Ker je denar gonilo gospodarstva ter ena polovica vsake ekonomske transakcije, gre za osrednje sredstvo, ki omogoča nastanek in obstoj civilizacije. Ko smo ljudje odkrili oziroma izumili denar, smo lahko pričeli deliti naše delo in se specializirati za dejavnosti, v katerih smo bili boljši od drugih. S tem smo pričeli proizvajati večjo količino dobrin, ki smo jo lahko vložili v obsežnejše proizvodne procese, kateri so nam prinesli še večjo količino kakovostnejših dobrin. Kakovost denarja, ki je hranil pridelano vrednost, je določala kupno moč, ki so jo imeli posamezniki na voljo za investicijo v obsežnejše proizvodne procese. Več vrednosti kot smo lahko privarčevali, boljše dobrine smo lahko proizvedli. To se najbolj odraža v izumih 19. stoletja, ko je bila velika večina razvitega sveta na zlatem standardu. Zlato je omogočilo največji razcvet človeške civilizacije v zgodovini – Industrijsko revolucijo. Le-ta stoji za vsemi modernimi izumi in dobrinami, ki nam jih prinaša digitalna doba.

Denar je tako glavni faktor, ki določa časovno preferenco civilizacije, z njim pa je tesno povezan tudi etični standard družbe. Bolj kot je denar odporen na inflacijo in zaseganje s strani oblasti, bolje nam omogoča varčevanje premoženja in tako niža našo časovno preferenco. To izhaja iz zavedanja, da bo naše varčevanje nagrajeno z višjo kupno močjo v prihodnosti, s čimer se lahko posvetimo vlaganju v procese, ki se nam bodo obrestovali s časom bolj kot takojšnja poraba.

OBRESTNA MERA

Iz razumevanja pomena časovne preference pridemo tudi do razlage nastanka obrestne mere na prostem trgu. Denarni trg, kjer se stikata povpraševanje in ponudba posojil, je močno zaznamovan s prevladujočo časovno preferenco. Nižja kot je povprečna časovna preferenca, bolj so ljudje pripravljeni posojati denar poslovnežem, ki ga bodo investirali v upanju, da bo njihov posel dobičkonosen. Časovna preferenca prav tako izraža relativno predvidljivost prihodnosti. Bolj kot je gospodarstvo stabilno, bolj predvidljiva je prihodnost, kar nam omogoča, da imamo dolgoročen pogled na naše življenje. Tako posojilodajalci povečajo ponudbo posojil, s čimer se zniža njigova cena, tj. obrestna mera.

Obrestna mera odraža dodatno ceno, ki jo morajo posojilojemalci plačati posojilodajalcem zato, da jim le ti posodijo kapital danes, namesto da bi ga morali posojilojemalci privarčevati sami. Obrestna mera je tako kompenzacija posojilodajalcem za investiranje svojih prihrankov v proizvodne procese, katere opravljajo posojilojemalci. Z nižanjem časovne preference posojilodajalcev se niža tudi obrestna mera posojil na trgu, saj so le ti bolj pripravljeni investirati prihranke v dolgoročne proizvodne namene, kot da bi jih porabili v sedanjosti, saj menijo, da se jim bo to bolj obrestovalo. Če posojilojamalec ustvari dobiček, lahko poplača posojilo in s plačilom obresti oplemeniti posojilodajalca.

Tako lahko vidimo, da obrestna mera ni nekaj kar določa centralna banka, temveč zgolj cena posojil na trgu, ki hkrati odraža časovno preferenco družbe. Zgodovina civilizacije kaže dolgotrajen trend padanja obrestne mere, ki je dosegel najnižjo točko nekje na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je bila večina industrializiranih držav na zlatem standardu. Trend se je obrnil s prehodom v obdobje lahkega fiatnega denarja ob pričetku prve svetovne vojne, ko so centralne banke prevzele nadzor nad denarnim trgom in pričele centralno načrtovati obrestno mero.