Kaj je Denar? 5 lastnosti dobrega denarja

Denar. Ta izraz slišimo tako pogosto, pa vendar zelo malo ljudi dejansko razume njegov pomen. Večina pomisli na papirnate bankovce ali kovance, nekateri morda celo na zlatnike. Resnica pa je ta, da denar ni vezan na fizično dobrino, temveč gre za tehnološki koncept, ki rešuje najgloblji problem človeške civilizacije – kako ljudem omogočiti, da lahko neovirano trgujejo drug z drugim, namesto da kradejo tujo lastnino. Denar je torej ideja, ki omogoča razcvet civilizacije.

V tem eseju bomo predelali osnove monetarne terminologije, zgodovino denarja ter poskusili predvideti razvoj denarne tehnologije v 21. stoletju. Pričnimo s pregledom osnovnih lastnosti denarja.

DENAR JE TEHNOLOGIJA

Tako kot ostali izumi človeške civilizacije tudi denar predstavlja zgolj tehnologijo. Gre za idejo o tem, kako najbolj optimalno zadovoljiti določene človeške potrebe. Denar se tako ne nanaša na specifičen produkt ali dejavnost, temveč na mentalno zamisel o tem, kako izboljšati učinkovitost medsebojne izmenjave dobrin, ki jih izmenjujemo z namenom zadovoljevanja naših potreb. Denarja ne želimo zato, ker lahko z njim neposredno zadovoljimo naše potrebe, temveč zato, ker nam posredno omogoča zadovoljitev le-teh. Za analizo vprašanja “Kaj je denar?” moramo podrobo raziskati njegove glavne lastnosti. To lahko storimo z delitvijo denarne tehnologije na tri glavne vloge, ki jih opravlja:

MENJAVNI POSREDNIK

Denar je orodje, ki smo ga ljudje izumili za lajšanje trgovanja z drugimi pripadniki primitivnega gospodarstva. Pred iznajdbo denarja je bila prevladujoča oblika trgovanja neposredna oziroma blagovna menjava. To je pomenilo, da je vsak posameznik moral najti nekoga, ki je želel v zameno za njegovo dobrino zamenjati tisto, ki jo ima v lasti in se je želi znebiti. Ker izmenjava vedno vsebuje neenakovredno ovrednotene dobrine z vidika obeh izmenjevalcev, mora veljati, da vsak od njiju vrednoti nasprotno dobrino bolj kot svojo, drugače do izmenjave ne bi prišlo. Problem nastane, ko lastnik dobrine, ki jo želimo pridobiti, ne želi v zameno prejeti tiste, ki mu jo ponujamo. Kot lahko vidimo, je neposredna menjava zelo neugoden način trgovanja, saj temelji na obojestranskem naključju potreb.

Denar je orodje, ki rešuje ta problem z uveljavitvijo menjavnega posrednika, tj. uporabo sredstva, ki služi lažji izmenjavi dobrin. S tem smo poleg dobrin, mišljenih za takojšnjo uporabo ali vlaganje, v gospodarstvo vključili še posebno vrsto dobrin, ki služijo zgolj posredni izmenjavi in katere ne želimo konzumirati ali uporabiti v proizvodnih procesih. Denarja ne sprejememo zato, da bi ga zaužili ali z njim potešili druge potrebe, temveč zato, ker predstavlja najbolj zaželjeno sredstvo za omogočanje prihodnjih izmenjav za zagotovitev dobrin, namenjenih zaužitju ali uporabi v proizvodnji. S tem smo prišli do prve lastnosti denarne tehnologije – menjavni posrednik.

HRANILEC VREDNOSTI

Druga lastnost denarja je, da ohranja vrednost našega dela skozi čas. Bolj kot je denar trajen in vzdržljiv, bolje ohranja svojo vrednost. Banane predstavljajo slabega hranilca vrednosti, saj zgnijejo in propadejo. Žlahtne kovine, po drugi strani, pa so zelo odporne na razkroj in zato dlje časa hranijo svojo vrednost. Dober denar je torej denar, ki ohranja svojo vrednost skozi čas. Problem pa nastane, ko denar ni zgolj žrtev razkroja, temveč se njegova količina povečuje z novo proizvodnjo. Tako npr. jeklo, kljub svoji izjemni odpornosti na razkroj, ne služi vlogi denarja tako dobro kot zlato, ki je ena izmed najredkejših kovin v Zemljini skorji. Če se količina novih enot denarja vsako leto povečuje pomeni, da naš delež enot celotne zaloge postaja vedno manjši. To pomeni, da lahko z isto količino enot denarja kupimo manj dobrin, kot smo jih lahko v preteklosti, saj se z vsako novo enoto denarja v obtoku poveča cena ostalih dobrin izraženih v enotah tega denarnega sredstva. Ta pojav imenujemo monetarna inflacija, gre pa za večanje količine enot denarja v primerjavi z obstoječo zalogo, kar niža posameznikove deleže celotne zaloge. Pri tem služijo tisti, ki proizvajajo nove enote denarja, vsi ostali pa so v izgubi. Torej, kar se dejansko dogaja v procesu monetarne inflacije je prerazporeditev premoženja posameznikov znotraj gospodarstva. Tisti, ki ima moč povečati količino denarja, s tem razvrednoti deleže vseh, ki tega niso sposobni. Ta pojav se imenuje Cantillonov efekt, danes pa je poznan kot inflacija v širšem pomenu besede. Ker denarja ne konzumiramo ali uporabljamo v proizvodnji, večanje njegove zaloge ne veča naše blaginje, temveč zgolj spreminja razmerje kupne moči posameznikov. Gre za izvrsten način prikrite kraje premoženja in osiromašenja prebivalstva.

OBRAČUNSKA ENOTA

Zadnja vloga, ki jo opravlja denar, je obračunavanje cen. Skozi razširjeno uporabo denarnega medija se na trgu razvijejo cene dobrin, obračunane v enotah denarja. Denar tako služi tudi temu, da dobrine obračunavamo v eni univerzalni enoti in jih ne moramo stalno pretvarjati iz ene enote v drugo. V njegovi odsotnosti bi za opravljanje transakcij potrebovali neskončno veliko število cen v enotah vseh možnih dobrin, npr. 1 jabolko = 2 hruški = 3 banane, itd. Problem pa ni zgolj v količini, temveč stalni spremeljivosti pretvornikov raznoraznih enot, kar pomeni, da bi vsa ta razmerja nihala iz dneva v dan, to pa bi onemogočilo učinkovito pretvarjanje in s tem trgovino. Problem izhaja iz dejstva, da se ponudba in povpraševanje po raznoraznih dobrinah vsak dan spreminjata, s čimer nihajo tudi njihove cene. Vse to pa izhaja iz dejstva, da je vrednost dobrin popolnoma subjektivna, kajti vsak posameznik dobrinam pripisuje drugačno vrednost. Vrednost torej izhaja iz vedenja posameznikov znotraj gospodarstva, ki dobrine vrednotijo na podlagi njihovih trenutnih potreb, te pa se stalno spreminjajo.

Cene v enotah denarnega sredstva prav tako nihajo na dnevni bazi, vendar so vseeno izražene v enotah zgolj enega samega sredstva, kar zadeve olajša za vsakdanjega kupca. Enotne cene posameznikom omogočajo opravljanje ekonomske računice, tj. sprejemanja ekonomskih odločitev na podlagi njihove kupne moči, ki se odraža v razmerju med cenami dobrin in količino njihovega premoženja. S tem posameznik ve, kolikšno količino dobrin si lahko privošči tisti dan in s tem optimizira svojo porabo ter določi nivo varčevanja.

Inflatoren denar, ki hitro izgublja svojo vrednost, stalno dviguje cene dobrin na trgu in s tem otežuje ekonomiziranje posameznikom, katerih kupna moč kopni skozi čas. Deflatoren denar pa niža cene dobrin, kar pomeni, da imajo kupci višjo kupno moč skozi čas ter si lahko privoščijo večjo količino dobrin na trgu. S tem lahko ekonomizirajo svojo porabo ter investirajo del svojega premoženja v obsežnejše proizvodne procese, s katerimi se proizvede večja količina produktov in poveča kvaliteta. Čar zlata kot denarnega sredstva je bil v tem, da je cena dobrin na trgu, izraženih v enotah zlata, bila konstantna oziroma postopoma padala, s čimer so si kupci lahko privoščili večjo količino proizvodov, kadar so varčevali v zlatu. Varčevanje je predpogoj potrošnje.

PET LASTNOSTI DOBREGA DENARJA

Sredstvo, ki učinkovito služi vsem trem zgoraj naštetim vlogam dobrega denarja, mora imeti sledeče lastnosti:

• Trajnost (odpornost na razkroj in zunanje vplive)
• Prenosljivost (težavnost premikanja denarnega sredstva skozi prostor)
• Deljivost (deljivost na dovolj majhne enote za opravljanje mikrotransakcij)
• Zamenljivost (enote denarja morajo biti homogene in se med seboj ne smejo razlikovati)
• Redkost (denar mora imeti dovolj veliko razmerje med zalogo in prilivom. Zaloga se nanaša na celotno obstoječo zalogo denarnega sredstva v rokah posameznikov, priliv pa na letno količino novo proizvedenih enot denarja.)