Zgodovina in lastnosti FIAT denarja – 2. del

Po letu 1971 je svet dokončno in v celoti prešel na fiatni standard, oziroma v obdobje lahkega, nezanesljivega denarja, nadzorovanega s strani raznoraznih oblasti, ki konstantno povečujejo njegovo zalogo. Ker valute niso bile več vezane na zlato, je padla odločitev, da večina držav hrani devizne rezerve v dolarjih kot najmočnejši valuti, hkrati pa se tečaji med valutami lahko spreminjajo prosto po Prešernu. S tem smo prešli v dobo t.i. prostolebdečih valut, ki so jih oblasti stalno devalvirale, s čimer so jim manjšale ter spreminjale tržno vrednost. Tečaji med valutami tako niso bili več fiksirani na dolar, temveč so se iz dneva v dan spreminjali, s čimer je nastala potreba po usklajevanju borznih tečajev in ustanovitvi devizne borze, na kateri je bilo mogoče kupiti tuje valute po tržni ceni. Švica je bila zadnja država, ki je zapustila zlati standard šele leta 1999, zato je njeno gospodarstvo še dandanes močnejše od večine držav, ki so to storile prej.

Posledice, ki jih je prinesla opustitev zanesljivega denarja, so bile enormne. Pospešena inflacija je bila vir številnih tržnih mehurčkov in povzročila vedno hujše poslovne cikle, ti pa so za seboj prinesli redistribucijo kapitala in njegovo strnjevanje v rokah finančnih elit, na drugi strani pa povzročili gospodarsko opustošenje. V skrajnih primerih, ko je inflacija ušla izpod nadzora, so številne države doživele njeno najhujšo obliko, tj. hiperinflacijo. Hiperinflacija kot ekonomski pojav ni obstajala pred začetkom 20. stoletja in ob odsotnosti fiatnega denarja. Edini zgodovinsko zabeležen primer hiperinflacije pred 20. stoletjem se je zgodil v Franciji, kot posledica poskusov uveljavitve fiatnega sistema pod vodstvom John-a Law-ja, ki je znan kot oče fiatnega denarja. Posledice njegovega malomarnega in oportunističnega ravnanja so pripeljale do francoske revolucije.

DRAGINJA

Posledice fiatnega sistema pa niso omejene zgolj na gospodarsko sfero, temveč njegove lovke sežejo mnogo dlje. Večino državne politike po opustitvi zlatega standarda lahko razumemo kot nenehne poizkuse skrivanja dejstva, da razvrednotenje valute vodi v nižanje kupne moči njenih uporabnikov, oziroma prerazporeditev le-te v roke prvih prejemnikov novo nastalih enot denarja. To v praksi pomeni konstantno rast tržnih cen, ki se najbolj pozna v dobrinah z najvišjim povpraševanjem. Hrana, energenti, nepremičnine in številni drugi ključni elementi našega življenja doživljajo najhitrejšo rast cen, katero pa oblast vedno znova uspe zakriti skozi svoja najmočnejša medija propagande – statistiko in znanost.

S tem, ko financiranje znanosti krije javni denar, oblast pridobi neverjetno moč ukrivljanja realnosti. Če cena določenim energentom raste prehitro, oblast priskrbi številne študije, ki kažejo na to, da ti energenti škodujejo okolju in jih moramo zamenjati za inferiorne alternative, katerih ponudbo sofinancira oblast, s tem pa zakrije njihovo draginjo. Prav tako hrano, katere ponudbo je težje povečevati in se s tem njena cena hitreje viša ob devalvaciji valute, oblast s pomočjo znanosti zamenja za cenejšo, industrijsko hrano, katere ponudbo je moč povečevati z mnogo nižjimi stroški. Meso tako postane zdravju škodljivo, zamenjajo pa ga rastlinska olja in sojini polpeti. Da je posledica tega eksplozija debelosti in srčnožilnih bolezni, pa je zgolj naključje, čigar vzrok ne moremo povezati z dejstvom, da naša telesa uživajo povsem novo in umetno hrano, na katero nas evolucija ni pripravila.

Takšnih in podobnih primerov uničujočih posledic inflacije je še mnogo, segajo pa tudi v področja arhitekture, glasbe, kulture, etike, umetnosti, izobrazbe, družinskih odnosov in podobnega. Zgodba se ponavlja: ker kvalitetne stvari postajajo predrage zaradi padanja kupne moči, jih moramo nadomestiti s cenejšimi in slabšimi substituti. Katedrale tako zamenjajo nestabilni socialistični spomeniki, simfonije preglasijo popularne popevke, kulturo nadomesti ideologija, etika se razvrednoti, umetnost izgubi svoj čar, izobrazba preraste v propagando, družinski odnosi pa skopnijo ob odsotnosti obeh staršev zaradi službe.

Na širši družbeni fronti pa se odvija tudi bitka med prostovoljno izmenjavo in prisilno odtujitvijo lastnine. Ob odsotnosti trdnega denarja trgovina stagnira, namesto nje pa državne meje prečkajo vojske, ki želijo z nasiljem zaseči tuje premoženje. Če dobrine ne morejo prečkati državnih meja, jih bodo vojaki. Fiatni sistem namesto miru uveljavi vojno.

VOJNA

V drugi polovici 20. stoletja in v 21. stoletju smo lahko bili priča številnim vojnam med ZDA in drugimi državami, bodisi neposredno ali pa posredno. Neposredno je ZDA bila hladno vojno s Sovjetsko Zvezo, Sirijo, Libijo, Iranom, Irakom, Vietnamom, Afganistanom itd. Posredno pa je podobne bitke bila preko svojih satelitskih držav pod okriljem NATO-a.

Vojna z uporabo lahkega denarja pa ne zajema zgolj tradicionalne oblike vojskovanja z vojaki in orožjem, temveč vključuje vse primere boja proti skupnemu sovražniku, katerega je mogoče uničiti samo s pomočjo večanja ponudbe denarja. Mediji skrbijo za zagotavljanje množičnega zastraševanja ljudstva in opravičevanja monetarne politike ter poseganja v osnovne človekove pravice in svoboščine, predvsem pravico do zasebne lastnine. Najodmevnejše vojne 21. stoletja se niso odvijale na bojiščih, temveč socialnih in drugih medijih ter v našem vsakdanu. Epidemija covid-19 in podnebna kriza sta dva dobra primera tovrstne vojne. Skupna jima je predvsem potreba po državnem posredovanju in financiranju boja za izničenje nevarnosti.

Vpoklicu znanosti, ki pričara namišljeno krizo in navede razloge za potrebo po posredovanju, hitro sledijo milijoni in miljarde davkoplačevalskega denarja, ustvarjenega s pomočjo uničevanja valute in gospodarske stabilnosti. Korist pa na koncu vedno poberejo korporacije in elite, ki so najbližje koritu, iz katerega se nenehno steka denarni tok. Farmacevtska podjetja so imela najboljša finančna poročila v zgodovini prav v letu 2021, ko so z največjim veseljem in hitrostjo priskrbela eksperimentalna cepiva oziroma bolj natančno laboratorijske zvarke, katerih prejem je učinkovito vsilil usklajeni politični aparat oblasti širom sveta.