Zgodovina in lastnosti FIAT denarja – 1. del

Večni sovražnik zlata je bila oblast, saj je težavnost njegove proizvodnje onemogočala povečano krajo premoženja s pomočjo večanja ponudbe denarja. Tako so številni bankirji in politiki neumorno iskali način, s katerim bi lahko pridobili nadzor nad izdajo denarja, ne da bi to ogrožalo njihovo poslovanje. Številne banke, ki so v zameno za hrambo zlata ljudem izdajale bankovce, s katerimi so lahko trgovali, saj so bili vezani na količino zlata, so poskušale goljufati s povečano izdajo bankovcev, za katerimi ni stala ustrezna količina zlata. Bančništvo z delnimi rezervami je bil eden izmed številnih poizkusov povečanja dobičkonosnosti bančništva, ta pa je večkrat povzročil propad bank s tovrstnim poslovnim modelom. Ko je banka imela premalo količino rezerv v primerjavi s številom izdanih bankovcev, je visela na zelo tanki nitki. Kadar je dovolj veliko število strank sočasno zahtevalo dvig zlata v zameno za bankovce, je krinka padla in se je izkazalo, da je banka nelikvidna. Ta mehanizem je preprečeval umetno inflacijo bankovcev s strani bankirjev ter ohranjal osrednjo vlogo zlata kot zanesljivega denarja.

Zaradi prednosti, ki jih je prinesla uporaba bankovcev v trgovini kot substitutov zlata, so ljudje postopoma hranili večje vsote zlata na bankah ter uporabljali bankovce za trgovanje. Tako je velika količina zlata pristala v sefih številnih bank, kar je bankirjem predstavljalo vse večjo skušnjavo in jih spodbujalo k iskanju novih načinov okoriščevanja na račun hranilcev. Imeti tuje zlato v svoji hrambi je bilo podobno stiski otrok, ki na božični večer najdejo darila pod jelko vendar jih ne smejo odpreti vse do jutra. Želja po zasegu tujega premoženja je bila preveč mamljiva, da bi jo bankirji lahko utišali. Tako je prihajalo do stopnjevanja bančništva z delnimi rezervami, ki je povzročalo vse več propadov bank, bankirji pa so tako zahtevali od politikov, da vzpostavijo institucijo, ki bo preprečevala njihove stečaje ter stabilizirala gospodarstvo.

1913 – STVOR IZ OTOKA JEKYLL

Prvi zametki idej o centralni banki so se v ZDA začeli pojavljati že na začetku 19. stoletja, ameriška Federal Reserve banka pa se je končno materializirala leta 1913, po sumljivi zaroti s strani bančnih mogulov ter politike. Centralna banka je institucija, ki ima na geografskem področju delovanja ekskluzivno pravico izdajanja bankovcev, hkrati pa upravlja z monetarno politiko in skrbi za stabilnost gospodarstva. Igra vlogo posojilodajalca v skrajni sili, ki omogoča likvidnost nelikvidnim bankam, pod pretvezo preprečevanja gospodarskih kriz.

Z nastankom ameriške Federal Reserve banke se je pričela doba fiatnega sistema, kjer je oblast ljudi prisilila k uporabi njihovih denarnih substitutov ter prepovedala izdajanje bankovcev na prostem trgu. Beseda “fiat” izhaja iz latinščine ter pomeni “odredba”, nanaša pa se na odredbo oblasti. Tako je nastal kartel, v katerem so sodelovali bankirji in politiki, omogočal pa jim je monopol nad denarnim trgom.

Obdobje lahkega denarja, ki ga masovno proizvajajo centralne banke, je bilo nenaključno tudi obdobje totalne vojne. S tem, ko je oblast lahko povečala količino denarnih substitutov v obtoku, je posredno zasegla delež premoženja prebivalcev, s katerim je lahko financirala vojskovanje. Tako je angleška centralna banka izdala vojaške obveznice, katere niso prejele zadostnega zanimanja, zato so sprejeli tajno odločitev, s katero sta dva vladna uslužbenca pokupila večino obveznic, financiranih s pomočjo tiskanja denarja na račun varčevalcev. Tako se je zdelo, da je bilo zanimanje za vojskovanje v središču Evrope zelo visoko s strani angležev, kateri so se nato vključili v prvo svetovno vojno. Zloglasni ekonomist 20. stoletja John Maynard Keynes je to spletko poimenoval “vrhunska potegavščina”.

MEDVOJNO OBDOBJE

Po koncu prve svetovne vojne je svet prešel v novo obdobje; obdobje lahkega denarja. Namesto da bi Velika Britanija razmerje med funtom šterlingom in zlatom prilagodila na nove okoliščine, je oblast zahtevala, da se upošteva staro razmerje izpred množične inflacije bankovcev za namene vojskovanja. Tako je ta nekoč mogočen imperij doživel masoven beg zlata v ameriške banke, kjer je bilo bolje ovrednoteno.

Da bi se preprečil bankrot angleške vlade in kolaps finančnega sistema, sta ameriška in angleška oblast sprejeli dogovor, da bodo tudi v ZDA devalvirali vrednost zlata, izraženo v dolarjih, ter tako pomagali Veliki Britaniji pridobiti del izgubljenega bogastva.

S tem so ZDA doživele pospešeno inflacijo v 20. letih 20. stoletja, ki je leta 1929 povzročila zlom največje borze na svetu. To je močno ošibilo ameriško oblast in privedlo do zasega zlata leta 1933, ko je predsednik Franklin D. Roosevelt podpisal izvršilno odredbo št. 6102, s katerim je prepovedal lastništvo zlata američanom.

Zaplemba zlata je omogočila ameriški vladi, da sproži ponoven cikel inflacije, ki je oslabela ameriško gospodarstvo tik pred začetkom najbolj krvave vojne v zgodovini.

Proti koncu druge svetovne vojne so se svetovni voditelji zbrali na konferenci v Bretton Woods-u, kjer so naredili načrt za povojno ureditev sveta. Plod konference je bila stvaritev mednarodnih finančnih institucij, kot so svetovna banka in mednarodni monetarni sklad, katera naj bi skrbela za stabilnost novega svetovnega finančnega sistema, temelječega na ameriškem dolarju. Rezultat pogajanj je bil ta, da so ZDA pridobile monopol nad svetovnim denarnim trgom, ko so postale ostale valute zgolj nacionalne veje dolarja, ki pa je bil edina valuta, katere cena je bila vezana na zlato.

Ta priviligiran položaj ameriškega finančnega sistema je njihovi oblasti omogočil povečano zapravljanje na račun tako domačih kot tujih davkoplačevalcev. Ko je bil dolar devalviran, je del posledic nosilo celotno svetovno gospodarstvo, kar je razbremenilo domače davkoplačevalce, saj je bil dolar rezervna valuta svetovnih centralnih bank. S tem so ZDA tekom obdobja Bretton Woods izvažale domačo inflacijo. Pospešena inflacija dolarja pa je privedla tuje centralne banke do tega, da so pričele zahtevati odkup dolarskih rezerv za zlato. Ker ZDA niso imele zadostno količino zlata v primerjavi s številom umetno ustvarjenih bankovcev, so se pojavili dvomi v stabilnost ameriškega finančnega sistema. Vedno večje število centralnih bank je zahtevalo dvig zlata na račun devalviarnih dolarjev, zaradi česar je bil predsednik Richard Nixon leta 1971 primoran sprejeti skrajno potezo, katere posledice nosimo še danes.

LETO 1971

Ko je inflacija v ZDA ušla izpod nadzora in je vse večja količina zlatih rezerv pričela stekati se iz ameriških sefov, je to zadalo močan udarec ameriškemu dolarju ter stabilnosti svetovnega finančnega sistema. Centralne banke širom sveta so pospešeno zahtevale prevzem njihovega zlata, shranjenega v ameriški utrdbi Fort Knox in podružnicah ameriške centralne banke Federal Reserve, v zameno za razvrednotene dolarje.

Francija je leta 1971 poslala svojo mornarico v pristanišče mesta New York in zahtevala vrnitev zlata, shranjenega v lokalni podružnici centralne banke. S tem je narasla grožnja po propadu ameriškega dolarja, s čimer je bila ameriška oblast primorana posredovati. Ko je enako želela storiti tudi Nemčija, je imela ameriška vlada dovolj. Tako je predsednik Richard Nixon na javni televiziji v nedeljo, 15. avgusta 1971, naznanil, da je izdal začasno odredbo o ukinitvi odkupa zlata v zameno za tuje dolarske rezerve. Dogodek je postal znan pod imenom Nixonov šok, začasna odredba pa se je s časom izkazala za trajno, saj se je tega dne dokončno končalo obdobje zlatega standarda in zaprlo zlato okence.

Posledice Nixonove odločitve so gromozanske, skupina bitcoin entuziastov pa je v čast tej prelomnici ustvarila spletno stran, ki prikazuje statistične grafe raznoraznih področij življenja, ki so doživeli popoln preobrat po tem tragičnem letu. Na www.wtfhappenedin1971.com lahko dobro vidimo, kakšne škodljive posledice na blaginjo je imela ukinitev zanesljivega denarja in zamenjava z lahkim, inflatornim, fiatnim standardom. Na dnu strani se nahaja slaven izsek iz intervjuja z nobelovim nagrajencem in ekonomistom avstrijske struje Friedrichom A. Hayekom, ki je podal svoje mnenje o pomembnosti ukinitve fiatnega denarja in iznajdbe nečesa kar oblast ne more zaseči.