IV. KAJ JE DEFLACIJA

Deflacija je pojav, ki je verjetno še slabše razumljen kot njegova protipomenka – inflacija. Večina kritikov deflacijskih gospodarstev s prstom kaže na velike recesije 20. in 21. stoletja, kjer so padajoče cene opustošile trge in silovito ponastavile gospodarsko strukturo. Ti pa se ne zavedajo dejstva, da so ta deflacijska obdobja nujno sledila predhodnim obdobjem sunkovitih širitev denarne ponudbe, ki so povzročila pretirano cenovno inflacijo in močno otežila ekonomsko računico (učinkovito razporejanje proizvodnih dobrin v proizvodne procese). Deflacijska recesija je zgolj naravna reakcija umetno preobremenjenega gospodarstva, brez katere bi gospodarstvo pregorelo, saj bi popoln razpad denarnega sistema porušil vse stebre proizvodnje. Recesija torej ni pravilen primer deflacije, saj predstavlja le imunski odziv na obdobja povečane inflacije.

Dejansko deflacijo, ki označuje postopno upadanje cen, povzroča kombinacija zanesljivega denarnega sredstva z omejeno ponudbo in posledični tehnološki napredek. Tudi tukaj kritiki pogosto opozarjajo, da postopno upadanje cen vodi v upadanje plač in posledično zmanjšuje družbeno blaginjo. Kar kritiki ne razumejo je, da cene upadajo samo s povečano proizvodnjo, ko podjetja postanejo toliko učinkovitejša, da lahko izdelke proizvajajo z mnogo nižjimi stroški v večjem obsegu, zaradi česar lahko ob enaki dobičkonosnosti znižajo njihove tržne cene. S časom močno naraste količina proizvedenega blaga, s čimer naraste tudi kupna moč zanesljivega denarja. Ker ima denar vse višjo kupno moč, lahko ljudje z njim kupijo čedalje večjo količino dobrin, hkrati pa so pripravljeni za svoje delo prejemati tudi nižjo nominalno plačo, saj realna vrednost denarja narašča.

Manj je več

Glavni problem, s katerim se zagovorniki zanesljivega denarja in deflacije soočamo, je vseprisotna nagnjenost ljudi k želji po brezkončni rasti. Brezkončni rasti znanja, kapitala, prihrankov, družbenega statusa, izkušenj in vsega drugega. V naši podzavesti je, da se želimo na vsak način izogniti pomanjkanju. Od malih nog rastemo tako na fiziološki kot psihološki ravni, v času starosti pa se ta trend obrne, saj nam upada tako višina kot inteligenčni količnik, rastejo pa le nos, ušesa in starost. Nagonsko povezujemo upadajoče stvari z nečem slabim, morda celo škodljivim, zaradi česar trpita tudi ideji o zanesljivem denarju in deflaciji. Prav na to primitivno noto igrajo zagovorniki inflatornih in plenilskih denarnih sistemov, kjer nominalna vrednost našega premoženja stalno narašča, v senci pa nenehno upada njegova kupna moč. Kadar družba uporablja zanesljiv denar, se vrednost našega premoženja, izražena v enotah denarja, s časom manjša, zaradi česar lahko mislimo, da postajamo revnejši, saj bi ob prodaji premoženja imeli manjšo vsoto denarja kot ob nakupu. To pa seveda ne drži, saj denarju narašča kupna moč, četudi se ta ne izrazi neposredno v večji količini enot denarja, ampak v padajoči ceni blaga. Da bi dodobra razumeli, kako deluje deflacija, moramo pogledati v svet vsakdanjega bitcoinerja.

Bitcoin in deflacija

Bitcoin zagotavlja varno hrambo našega premoženja. Njegova ponudba je strogo omejena, zaradi česar se naš delež celotne ponudbe nikoli ne spreminja, temveč ostaja enak. Ne glede na dogajanje v gospodarstvu to dejstvo ostaja nespremenjeno. Bitcoiner se zaveda, da si lasti del edine dobrine v zgodovini človeštva, katere ponudbo ni mogoče povečati. Zaveda se, da bo vrednost njegovega premoženja narasla z vsakim novoproizvedenim izdelkom na trgu, saj bo povečana ponudba tega izdelka nižala njegovo ceno. Vsak tehnološki napredek bo dodatno olajšal proizvodno tega izdelka in hkrati omogočil proizvodnjo novih izdelkov, katere bo bitcoiner lahko v prihodnosti kupil. Zaradi gospodarske rasti bo lahko vsako leto varčevanja bitcoina kupil večjo količino dobrin. S tem se bo raje odrekel cenenim izdelkom in počakal, da bo lahko kupil kakovostnejše. Proizvajalci bodo primorani povečati kakovost izdelkov in nižati njihovo ceno, saj bo bitcoinerja vse težje prepričati, da se odreče najbolj zaželeni obliki denarja v zameno za potrošno blago ali druge manj želene produkte. Mnogi bodo vpili, da se mora povečati ponudba bitcoina, saj ljudje ne želijo zapravljati. Bitcoiner se na tovrstne zahteve ne bo oziral, saj se bo zavedal, da želi kupiti le izdelke, ki so mu vredni več kot količina bitcoina, ki se ji mora odreči, ne pa tiste, ki ne nosijo zadostne kakovosti. Izdelkov ne bo kupoval iz nuje, ker si boljših ne bi mogel privoščiti, temveč iz želje po zadovoljevanju najpomembnejših potreb, manj pomembne pa lahko počakajo. Z varčevanjem bo slej ali prej lahko kupil hišo, vikend na morju, ali pa športni avtomobil. Potreba po najemanju oderuških posojil bo izzvenela z naraščajočo kupno močjo bitcoina, vrnila pa se mu bo osebna suverenost.

Anamneza

Takšen je torej pozabljeni svet deflacije, kjer denar s časom pridobiva na vrednosti, namesto da bi stalno povečevanje njegove ponudbe to vrednost zmanjševalo. V svetu zanesljivega denarja družbna postane preudarna in potrpežljivejša. Proizvajalci morajo v svoje izdelke vložiti več truda, da prepričajo varčevalce k zapravljanju. Ljudje namenijo kapital dolgoročnejšim naložbam, ki se bodo obrestovale bolj kot povprečna rast vrednosti njihovega premoženja, hranjena v denarnem sredstvu. V današnjem svetu, kjer inflacija sili ljudi k nespametnim naložbam, kapital postopoma izginja, ali pa se kopiči mnogo počasneje kot v svetu zanesljivega denarja. Kadar je obrestna mera nizka in posojila ugodna, ljudje najemajo velike vsote denarja in ga namenjajo obsežnim projektom. Ker pa je danes obrestna mera centralno načrtovana in umetno napihnjeni kredit povzroča poslovne cikle s tržnimi mehurčki, slej ko prej nastopi gospodarska kriza. Posledično centralne banke močno zaostrijo obrestno mero, s čimer posojilojemalcem naenkrat zmanjka sredstev za poplačilo glavnice z višjimi obrestmi, njihovi projekti pa so obsojeni na propad. V svetu zanesljivega, deflatornega denarja, tovrstni scenariji ne obstajajo, saj obrestno mero določa trg in ne centralni načrtovalec.

Zanesljivejši je denar, manj negotova je prihodnost in stabilnejše je gospodarstvo. Zaradi lažje predvidljivosti prihodnosti so ljudje bolj pripravljeni denar posojati, s čimer se veča ponudba posojil. Obrestna mera predstavlja tržno ceno posojil, zato mora ob njihovi povečani ponudbi pasti in posledično posojila postanejo ugodnejša. Obsežni projekti postanejo izvedljivi in posledično prinesejo nov val blaginje širši družbi, saj naložbe v dolgoročne proizvodne procese ustvarijo povsem nove izdelke višje kakovosti, ali pa močno povečajo učinkovitost proizvodnje že znanih izdelkov. Deflacija je ključ do gradnje mogočnih katedral, spomenikov, tehnološkega napredka in splošne blaginje človeške civilizacije. Njen največji razcvet se je pokazal tekom devetnajstega stoletja, ko je zlati standard omogočil stoletni mir in razcvet svetovne trgovine, znanja in napredka. Z iznajdbo bitcoina kot najzanesljivejše oblike denarja v zgodovini pa smo lahko priča vstopu v povsem novo obdobje človeške civilizacije, obdobje v katerem denarna inflacija ni mogoča, prisilna kraja ni rentabilna, produktivnost pa postane edini kriterij uspeha.

Klemen Končan Verstovšek