Obnova knjige Fiatni Standard

TL:DR

Knjiga Fiatni Standard analizira sodobni monetarni sistem skozi vidik tehnologije bitcoin, za katero avtor meni, da je nadgradnja fiatnega sistema. Tako ovrednoti prednosti tega monetarnega sistema, nastalega v času industrijske dobe, v primerjavi z zlatim standardom, hkrati pa izpostavi njegove pomanjkljivosti skozi primerjavo s sistemom, prilagojenim za dobo informacijske tehnologije, tj. omrežjem bitcoin.

Obnova

V prvem poglavju avtor prične z uvodom v zgodovino nastanka fiatnega sistema in poskuša najti ekvivalent bitcoinovi beli knjigi (Bitcoin White Paper), za katerega izbere leto 1914, ko je angleška centralna banka izdala vojaške obveznice, s katerimi je financirala vojskovanje v prvi svetovni vojni ter svojim državljanom zaplenila zlato in ga zamenjala za funt šterling. S tem se je pričelo stoletje šibkega denarja ter totalne vojne, svetovne valute pa so od takrat do danes izgubile več kot 95% svoje prvotne vrednosti.

V četrtem poglavju Ammous poudari da je rudarjenje, v kripto terminologiji, enakovredno posojanju fiatnega denarja. Ko banke izdajajo posojila, s tem tiskajo oziroma rudarijo fiat. Zadolževanje je tako ekvivalentno rudarjenju zlata ali novih bitcoin blokov. Najbolj efektiven način zaviranja prekomernega zadolževanja pa je recesija, saj se v tej fazi poslovnega cikla niža ponudba denarja in s tem prepečuje, da bi prišlo do hiperinflacije gospodarstva.

Avtor v petem poglavju nadaljuje razpravo o količini fiatnega denarja ter o njegovih bilancah. S tem pride do zanimive ugotovitve, da imajo najbogatejši ljudje večinoma negativne bilance fiatnega denarja, kar pomeni, da s pomočjo dolga financirajo investicije v redke dobrine.

V dobi trdnega denarja, odpornega na inflacijo, kot je to predstavljalo zlato, lahko ljudje varčujejo s hrambo zlata, saj se njegova kupna moč povečuje skozi čas. To pomeni, da lahko z varčevanjem v zlatu vsako leto kupimo večjo količino dobrin, saj njihova cena pada ob rastoči proizvodnji.

V dobi šibkega in inflatornega denarja, kot je sodobni fiat, pa morajo ljudje iskati raznorazne načine varčevanja, kot so državne obveznice ali delnice podjetij, da s tem zavarujejo svojo kupno moč pred inflacijo. Cena dobrin v enotah fiatnega denarja pa vsako leto narašča, kar pomeni, da si ljudje, ki varčujejo ta denar, lahko vsako leto privoščijo manjšo količino teh dobrin.

Problem tovrstnega sistema je ta, da morajo ljudje del svojega dragocenega časa porabiti za aktivno menedžiranje svojih varčevalnih portfeljev. Kot avtor odlično zapiše v svoji knjigi, je potrebno fiatni denar zaslužiti dvakrat; prvič, ko ga prislužimo z delom, drugič pa, ko moramo poiskati učinkovito mešanico investicij, s katerimi bomo zaščitili njegovo kupno moč. Pri tem pa nas vedno ogrožajo profesionalni investitorji, ki se s tem ukvarjajo poklicno in večinoma porazijo povprečnega človeka na trgu.

S tem je zadolževanje postalo najboljša strategija za ohranjanje kupne moči, problem pa se nahaja v tem, da moramo vsak mesec imeti dovolj prihodkov za poplačanje glavnice in obresti, kar nas spravlja v stres ter dviguje našo časovno preferenco. To pomeni, da smo bolj osredotočeni na sedanjost in ne razmišljamo dolgoročno, saj vemo, da lahko v primeru plačilne nesposobnosti izgubimo svoje imetje. Gre za proces, ki ljudi vrača v primitivno stanje, kjer je vsak hiter zaslužek dober ne glede na dolgotrajne posledice.

V šestem poglavju pa avtor stvari nekoliko obrne na glavo ter poskuša najti prednosti fiatnega sistema. Kar ugotovi je, da je največja prednost fiatnega denarja v njegovi prodajnosti skozi prostor, ki omogoča razcvet globalne trgovine, česar zlato ni bilo zmožno. Valute predstavljajo zgolj zapise na bančnih kontih, kar omogoča pošiljanje denarja preko telekomunikacijskih omrežij bank in drugih organizacij, prav tako pa lahko lahek papirnat denar pospešeno pošiljamo preko poštnih posrednikov. To daje fiatnemu denarju visoko prodajnost, s tem pa postane superioren plačilni posrednik v primerjavi z zlatom, katerega največja prednost je hramba vrednosti skozi čas. V dobi Keynesianske ekonomije, ki trdi, da je potrošnja temeljno gonilo gospodarstva, so tako državne valute najustreznejši kandidat za denarno sredstvo.

Sedmo poglavje analizira vpliv fiatnega denarja na različne aspekte našega življenja. S tem avtor prične izčrpno razpravo o negativnih posledicah šibkega denarja ne samo na naše gospodarstvo, temveč na celostno kvaliteto našega življenja, ki zajema poglavja od 8-11. Ker inflatoren denar zviša našo časovno preferenco in nas sili v potrošnjo namesto varčevanje, to nosi posledice na kvaliteto naše prehrane, verodostojnost znanosti, pojav mednarodnih institucij, ki zavirajo razvoj nerazvitih držav ter pojav “držav varušk”, ki skozi javne dobrine posameznikom jemljejo odgovornost nad njihovim življenjem in jim nudijo brezplačno šolstvo, zdravstvo, varnost in druge Mefistofelske obljube, za katerimi vedno stoji želja po nadzoru in moči.

V dvanajstem poglavju Ammous opravi analizo stroškov in koristi fiatnega sistema, v kateri ugotovi, da je največja korist v tem, da prihranimo velik del stroškov in časa pri premikanju zlata na daljše razdalje. Stroške tovrstnega sistema pa razdeli v štiri kategorije:

• • Uničevanje premoženja varčevalcev skozi inflacijo
  • Izničenje vloge denarja pri opravljanju ekonomskih kalkulacij
  • Povečana moč oblasti pri oblikovanju gospodarstva in širše družbe
  • Povečana verjetnost in cena konfliktov

Trinajsto poglavje podrobno razloži, kako bitcoin rešuje to problematiko, saj v celoti nadomesti vlogo državnih obveznic, zlata, naložbenih nepremičnin in vrednostnih papirjev ter s tem postane univerzalen varčevalni račun človeštva.

Poglavja 14-18 pa so posvečena primerjavi omrežja bitcoin s fiatnim sistemom in razpravi o tem, kako bitcoin nadomesti ter izboljša vse njegove pomanjkljivosti. S tem avtor naslovi skaliranje omrežja bitcoin, bančništvo bitcoinov, njegovo energetsko problematiko, opravi analizo stroškov in koristi ter odgovori na vprašanje zadnjega poglavja, “Ali lahko bitcoin to popravi?”